Legenda o Zelenem zajcu
Prve omembe
V 14. stoletju je francoski menih Jacques Crucifeau odkril prvo arheološko najdbo, povezano s t.i. legendo o Zelenem Zajcu. Izkopanine so pokazale na starodavno kulturo, ki naj bi častila Zelenega Zajca kot svojega osrednjega boga, boga sonca in ljubezni. Crucifeau je domneval, da so staroselci verjeli, da je Zeleni Zajec zunajzemeljsko bitje, ki je sicer na las podobno navadnemu poljskemu zajcu (lat. lepus europaeus), vendar premore inteligenco in nadnaravne moči, ki bi jih dandanes lahko pripisali le bogovom in stripovskim superjunakom. Med drugim naj bi »Zeleni Zajec« prinesel danes »avtohtone« rastline kot je na primer pelin, saj je bil prav on (Zeleni Zajec) na večih mestih upodobljen v podobi darovalca pelina. Crucifeaujevo teorijo o starodavni civilizaciji je dve stoletji kasneje dodatno potrdila nova najdba v neposredni bližini prvega najdišca, kjer so arheologi na tej energetsko močni točki odkrili v šestkotnik razporejene kocke in organske ostanke pelina, janeža in sladkorja. Najdba močno spominja na mistično svetišce Stonehenge, čeprav so prisotni tudi elementi sinkronizacije časa, ki jih lahko zasledimo v majevski civilizaciji. Arheologe je najdba močno zbegala, časovno pa so jo uvrstili v zgodnje rimsko obdobje, čeprav je način izdelave orodja (kovinske ploščice katerih uporaba ni znana oz. se domneva, da gre mogoče za nakit) nakazoval naprednejšo civilizacijo sposobno abstraktnega razmišljanja.
Tajni red Zelenega Zajca in skrivnost napoja večne mladosti
V 19. stoletju je zaradi gradbenih del na območju stare Ljubljane dokumentirana poplava arheoloških najdb in tudi še prej neodkriti Crucifeaujevi zapisi, ki omenjajo zbirko zajčeve svete poezije. Večina najdb je žal izginila v rokah privatnih zbirateljev, obstajajo pa namigi, da je najdbe dejansko zaščitila peščica posameznikov, pripadnikov več tisoč let starega tajnega reda Zelenega Zajca. Med člani reda naj bi bil tudi nek odvetnik France P., ki je deloval v neposredni bližini svetišca (bil je sosed), prav tako pa naj bi imel v lasti prej omenjene poezije. O redu Zelenega Zajca se sicer ne ve veliko, veljalo pa naj bi prepričanje, da vedo skrivnost večne mladosti in da je ključ do mističnih znanj in skrivnosti Zelenega Zajca skrit v opojni zeleni pijači, ki je danes poznana pod imenom absint. Obstoj reda ni bil nikoli potrjen. Stara zgodba pa še vedno nima novega konca ali začetka, saj sodobne analize strogo varovanih arheoloških najdb (na podlagi radiometricnega datiranja, pri katerem z analizo koncentracij dveh uranovih ali kakih drugih radioaktivnih izotopov določijo starost nečesa), kažejo, da je civilizacija obstajala veliko pred rimskimi časi in sovpada s pojavom jamskega človeka. Odgovor kako je možno, da je tako napredna inteligenca obstajala pred obstojem inteligentnega človeka (p)ostaja torej še vecja neznanka.
Ljudsko izročilo
Ce sodobna znanost ne najde odgovorov, pa se morda le ti nakazujejo v ljudskem izročilu. Starejši ljudje se namreč še danes spominjajo, kako so jim njihovi starši pripovedovali pravljico o mestecu Rožengrad (danes Ljubljana), v kateri se pojavlja zajec kot alkimist čarobnih napojev večne mladosti in katerega izžene pohlepna kraljica. Po zgodbi sodec naj bi se Zeleni Zajec vrnil, ko ga bo poklicala zelena vila in takrat naj bi se - po legendi č - vrnil tudi čas ljubezni, naravni čas. Vsekakor bi bil čas, da se Zeleni Zajec vrne.
Zeleni Zajec, dobrodošel nazaj!
Se nadaljuje...
|